 |
| Najstarejša kitara |
Pred
razvojem električne kitare in uporabe umetnih materialov je bila kitara definirana
ko instrument z »dolgim, prečkastim vratom, ploščato leseno strešico nad
prižnico, rebri in ravnim hrbtom, pogosto z zaobljenimi stranicami«. Kitari
podobni instrumenti so popularni že najmanj 5000 let. Kitara naj bi bila
izpeljanka zgodnejših instrumentov iz starodavne Indije in Centralne Azije,
znanimi kot sitare. Najstarejši znani ikonografski prikaz instrumenta, ki
vsebuje vse bistvene elemente kitare, je 3300 let stara podoba hetitskega
narodnega pevca, izklesana v kamnu. Beseda »kitara« je bila v angleščino
prevzeta iz španske besede »guitarra«, ki izhaja iz latinske
besede »cithara«, ki pa izhaja iz zgodnejše grške besede »kithara«,
ki morda izhaja iz perzijske besede »sihtar«. Sihtar je soroden indijskemu
instrumentu z imenom sitar.
Moderna
kitara izhaja iz romanske »cithare«, ki so jo Romani prinesli v Španijo
okoli leta 40, naprej pa se je prilagajala in razvijala s prihodom
štiristrunskega »uda«, ki so ga prinesli Mavri po svoji invaziji iberskega
polotoka v 8. stoletju. . Drugod po Evropi je na območjih vikingških vpadov
postal popularen domorodni skandinavski šeststrunski »lut« (lutnja,
plunka). Vikingški heroj Gunter (znan tudi kot Gunnar) je mnogokrat upodobljen
v rezbarijah o legendi o Siegfriedu približno iz leta 800, kako igra lutnjo s
prsti na nogah, medtem ko umira v jami s kačami.